LIŠČEK

LIŠČEK - Carduelis carduelis

Je najznačilnejši predstavnik ptic iz družine ščinkavcev.

Drugo ime za liščka je pri nas štigelc. Mnogi ga celo bolje poznajo pod imenom štigelc, kot pa pod imenom lišček. Ime štigelc verjetno izhaja iz nemško govorečih dežel, kjer je uradno ime za liščka Stieglitz. Pri nas so še zasledena imena osatnica ali osatni lisec in stričoka. Sodi med ptice, ki so pri nas najbolj poznane in najbolj priljubljene. Njegova izjemna privlačnost in njegovo pisano perje, lepo petje, ki ga lahko poslušamo tudi v zimskem času, pa tudi prilagodljivost in vzdržljivost so glavni razlog, da so ljudje radi lovili liščke, jih zapirali v kletke in voljereje. Med drugim je iz zgodovine poznano, da so bili liščki tudi v Rimu zelo priljubljeni, kot hišni ljubljenčki.

Oglaša se s hitrim in zvenečim didlit, ali podobno prijetnemu zvončkljanju.

Lišček pri nas živi na področju cele Slovenije. V Sloveniji je lišček splošno razširjen in ga uvrščamo med zelo pogoste gnezdilce. Po različnih virih v Sloveniji gnezdi okoli 60 000 –100 000 parov, prezimuje pa prav tako od 50 000 100 000 parov po poljih travnikih in gozdovih. Naseljuje parke in vrtove, sadovnjake, pojavlja se tudi na poljih, reden gost je tudi na zapuščenih površinah. Skratka je prisoten skoraj povsod, kjer so primerni pogoji za bivanje – hrana. Je klatežke narave. Njegovo pojavljanje je v tesni zvezi z obiljem hrane na določenem področju. Zaradi precej specializiranega načina hranjenja se le redko druži z drugimi predstavniki ščinkavcev. Tudi v krmilnicah je precej redek gost. Je zelo družaben in razen v času gnezdenja, leta na okrog v manjših jatah. Prezimuje v podnebno ugodnjejših območjih Primorske, vendar so znana opažanja tudi pozimi v alpskih dolinah in drugih predelih Slovenije. Pomeni, da je delna selivka.

Prehranjuje se predvsem s semeni osata, repinca, cikorije, grinta, regrata, jelše, breze, smreke in bora, macesna, osata, in tudi drugim drobnim semnjem. Nabira tudi brstiče in listne vršičke. Zelo rad se hrani z napol zrelim semenjem. V času gnezdenja nabira tudi žuželke, zelo rad ima listne uši. Pozimi si najde hrano v storžih iglavcev, in tudi z drugimi semenji dreves naprimer črnega gabra, breze.

Lišček je velik od 11,5 do 12,5cm. Perje je pisanih barv. Po hrbtu je rdečkasto-rjav, spodaj je svetlejše barve. Peruti so črne. Po sredini peruti je prečen rumen pas, ki je dobro opazen v letu in tudi, ko je v mirovanju. Okrog kljuna ima značilno rdečeobrazno masko, za očmi je bele barve, po temenu in tilniku pa je črne barve. Samec in samica se težko ločita med seboj. Razlika je vidna le v zaključeni rdeči maski čez oči in nekaj rjavih peres, ki jih ima samica na robu perutnic, samci imajo zeleno obarvane. Mladiči so rjavkasti in lisasti.

Običajno gnezdi na listnanih drevesih in grmovjih. Zelo pogost gnezditveni gost je tudi v naših sadovnjakih. Gnezdo splete iz koreninic, drobnih vejic. Znotraj ga obda z živalskimi dlakami, pajčevinami ali podobnim mehkimi in upogljivimi materi. Samo gnezdo je spleteno v obliki skodelice in je vedno imenitnega izgleda. Samica izleže 4-6 jajc. Po 14 dneh se izvalijo mladiči, ki jih hranita oba starša. Po treh tednih mladiči postanejo samostojni. Mladiči so rjavkasti in lisasti. Značilne barve liščka dobijo po prvi golitvi, ko so stari štiri do pet mesecev. Pri nas imajo liščki običajno dve legli, redkokdaj tri.